Vloga staršev je danes nedvomno bolj kompleksna in zahtevna kot pred nekaj desetletji. Globoke kulturne in socialne spremembe, ki so zaznamovale našo družbo, hitri tehnološki napredek, izginjanje uveljavljenih vrednot in s tem povezan naraščajoč občutek negotovosti in strahu glede prihodnosti, so pomembni dejavniki, ki vplivajo in otežujejo nalogo današnjih staršev.

 

Kako naj torej spremljamo svojega otroka pri odraščanju? Kako naj se ravnamo, da z njim gradimo ustrezen, jasen in zaupanja vreden  odnos? Odnos, ki naj ne temelji na preveliki, skoraj prijateljski bližini ali pretirani zaščiti, a tudi ne na avtoritarnem pristopu, ki ne opazuje otroka in ne upošteva njegove subjektivnosti, njegovih potreb in želj?

Kako naj starši reagiramo pred izbruhi jeze, žalosti in odmaknjenosti otroka ali pred njegovo malomarnostjo in brezvoljnostjo? Kako pred njegovim nemirom, neposlušnosti in  bezljanjem?

 

Družinski medosebni odnosi temeljijo na ljubezni, naklonjenosti in konstruktivnih izmenjavah, a tudi na konfliktih, nerazumevanju in včasih celo sovražnem razpoloženju. Predvsem neprijetni občutki so nam pogosto nerazumljivi in težko obvladljivi, predvsem pa nas utesnjujejo in nam ustvarjajo občutke krivde.

 

Otroški razvojni proces lahko zadobi različne oblike in dinamike, ki so nam kot staršem lahko tuje in nerazumljive, tako da se mnogokrat počutimo dezorientirane, prestrašene in nemočne.

 

Psihološko svetovanje staršem pomaga razmišljati o vsem tem: kaj se nam dogaja v vsakodnevnem stiku z otroki, kateri je pomen vseh teh dogodkov in čustev, ki nas lahko bremenijo ali razveseljujejo, vsekakor pa nas vsakič na nove izzovejo in dajajo pod vprašaj naše ravnanje.

Razmišljanje o vsemu temu ob prisotnosti strokovnjaka pomaga, da se ustvarja smisel in pomen nerazumljivim vsebinam; družinsko vzdušje pa se s tem postopno izboljšuje. Vsak posamezen otrok pa pridobiva veljavo in  prepoznavnost znotraj svoje pristne in edinstvene narave.